Content Preview: rss
4 days ago
Gradé v glavi duhovi tisočeri mi iz divjih misli veličasten grad. Soban njêga níhče ne premeri in globok kleti je grajske hlad. Za njim sonce níkdar ne zaide. Je sveti tempelj stotini bogov. Skriva runo zlato iz Kolhide in obrašča neštevno ga gozdov. Že veke med vejami se klati bèsen trop razúzdanih Medej. Hlepe po prekleti volni zlati in po gozdu kar iščejo naprej. In ko slednjič pridejo pod grad, ta stena brez oken je in vrat. 30/9/2009 Izgubljeni časi so umrli. Na jesen se cvetje posuši. Oblaki rdeči so nebo zaprli in še bog tam zgoraj zaječi. Grem tja, kjer le telesa lena prav zložno to zemljó gnoje. In tam dva križa mi lesena v telo in dušo oni zasade. Vse manj gre v uho ječanje, ki z neba ga nosi vetra piš; rdeči oblaki zde se lepe sanje in jaz sam svoj postajam križ. 19/10/2009
105 days ago
Ne veš, koliko je morij na svetu brez rib. Ne veš, koliko sob je na svetu brez luči. In v morjih ni čolnov in kitov in so sobe brez oken in vrat. So polne krvavih mečev in ščitov in ob morju cveti bodeči osat. Na dnu potopljena so trupla pobita in ker ni rib, da bi žrle meso, od kosti odstopi sleherna kita in se stopi v dolgi igri s soljo. Morje hlapi, ko nanj sonce sije in telesa stopljena gredô v nebo in vsakič, ko dež zemljo oblije, na njej leži nekogaršnje telo. Čeprav milijonkrat v nalivih telo iz morja pride nazaj na zemljó, nikdar tja, kjer našlo je smrt, v sobo, ki ji zunanji svet je zaprt. Včasih, ko zamrejo verzi v meni, zazrem se ven v tiho noč brez dna in iščem v nemirni nemi temi gorivo bitju tega mojega srca. Je to luna, ki vstaja za goró? Ni to luna, ki za gôro vstaja, le obraz nek prišel na moje je nebo in glej, zdaj že zame spet zahaja. Berem zvezde in vse lune spet in nasmeh mali mi ne gre iz lic, saj vem, da v teku vseh teh let s sveta vsemu skup navzlic ...
170 days ago
Ozri ponoči kdaj se v dela vraga. Pišejo ti pismo, ki moral bi ga jaz. V njih besedah sivih zlepljen čas o meni in o tebi zgodbo pravi, draga. Zdaj je maj in za menoj gre glas zvečer po poljih zasejanih. Sraga potu mrzlega mi s čela kane, ko omaga dan. In skoz mrak žgoč začutim mraz. Bežim. Odmev grozljiv ne gre iz ušes. Zvezde že sijo na nebu. Tih ples listov v nočnem vetru. Morda venomer na polju jaz ostanem. In kdaj zvečer morda bom mrko pismo drugim odposlal. Saj pisati tebi pač nikdar nisem znal.
828 days ago
A mission: to seek, I imply upon thy name, Haunted by thine dubious existence. Thus, I am, ere and after the passed time, Embodied with non-altering persistence. Mute words I am expected to utter, A cold statue in a hell-like hollow, Without heed of people’s mutter, Yet in my solitude I find no sorrow. No interest I bear of non-forgotten, Nor of that a poet calls diminish’d yore. I dream only of a place less rotten, Of a land where minority counts more. There, after a mere glimpse of thee: May you be the last I shall ever see.
